Clovek

neskoncnost

It takes a loveheartmind to be allpossible.

Transcedenca

kosarica

0

27.04.2021

4 min

Mogoče je pa ljubezni preveč za podobnost.

Včasih je mrzlo tudi poleti. Včasih sneži tudi maja. Včasih se nam zdi, da rastemo.

Boljša izobrazba, boljša služba, lepše telo, avto, prijatelji, hiša, misli, tudi duhovnost postaja vse boljša.

Ko vse okrog nas postaja boljše, ni nujno, da smo tudi sami boljši. Le iluzija je bolj sladka.

Po šipah polzijo kaplje in pogled skozi okno postane popačen. Kaplje pa nič bolj moje, četudi padajo na moje okno.

Zadnjič sem v eni seansi videla, kako so na nebo namestili lovilnike dežja. Misliš, da lahko ljudje danes postanejo srečni, če bi jim kdo povedal, da je lahko tudi slabše?

Ko sem bila majhna sva z očetom brala Nostradamusa. Brala sva tudi druge in enkrat sem mu rekla, če lahko prinese kakšnega, ki ne napoveduje katastrof.

In naslednjič ni prinesel nobene knjige.

Vprašala sem ga zakaj in rekel mi je: "Morebiti ni preroka, ki ne bi napovedoval katastrof, morebiti je prerok, ki ni napovedal katastrof, a ni napisal nobene knjige, morebiti takšne knjige v naši knjižnici ni in je v kakšni drugi. In morebiti je še več razlogov, ki jih midva ne poznava."

Ljudje imamo radi koncepte. Ljudje potrebujemo zanesljive odgovore, ko življenje potrebuje veliko manj.

Tako zelo znamo živeti mir, da ga odpihne prvi "ne vem" in že postanemo volkovi in volkulje resnice: grobi, krvoločni, nežni, kakršnikoli. Jaz imam pa rada ne vem-e.

Zdi se mi, da je v njih veliko prostora, veliko razlik, ki so si na nasprotnih koncih podobne, veliko drobnih korenin, na podlagi katerih težko določiš ime drevesa.

Kot da v nevem-ih počiva tišina. Kot voda bo našla pot skozi dlan, ne glede na to, kako tesno držim skupaj prste.

Odidem na sprehod. Ptica se mi zaplete v lase. Verjetno bi se "morala" prestrašiti. Verjetno bi se "morala" vprašati zakaj. Ne vem.

Ptice v laseh nimajo odgovorov, dovolj je trenutek. In že jih ni več.

Zadnjič so mi pisali iz neke revije, da jim naj napišem, kaj je ljubezen. Bistvo besedila je bilo, da ne vem, da ne znam o ljubezni ničesar vedeti. Da se mi zdi to pomembno izhodišče, da se ljubezen izrazi skozi naše življenje.

Pa so mi odgovorili, da takšno besedilo ne gre skupaj z njihovim konceptom, da pa lahko morebiti napišem kaj o dušah dvojčicah.

Razvila se je zanimiva debata, v kateri sem med drugim zapisala, da se v zunanjost ne vključujem subjektivno, ker to ustvarja iluzijo.

Da ne verjamem v koncepte porok, koncepte partnerstev na koruzi, koncepte duš dvojčic, v kakršnekoli koncepte, podobe, vsa ta imenovanja za isto zadevo:

ljubiti iz trenutka v trenutek.

Se mi zdi ljubezen preveč krhka, da bi nosila imena, da bi nosila koncepte, da bi nosila hiše, avtomobile, religije, ideologije – preveč jo je za te ozke zadeve.

Preveč jo je, da bi lahko rekla, da je moja.

Preveč, da bi se v njej ogledovala skozi nekoga, ki hodi ob meni.

Preveč, da bi jo posedovala.

In pričakovala.

Ne želim je poškodovati.

Niti z besedo.

Zrak, ki ga diham je bil prej v drugi osebi.

Mogoče je pa ljubezni preveč za podobnost.

(In ravno prav, da ljubim razlike.)

Zadnje objave

blog post

23.06.2021

1 min

Ko zjutraj prične dan živeti

Nekaj je med nama, a ne tako, kot je dan z nočjo.

SRCEVANJA

blog post

19.06.2021

3 min

Brez notranje tišine se nič ne sliši in nič ne vidi.

Hoja je težja, ko jo razdvojiš na levo in desno nogo.

PRED RAZMIŠLJANJEM

blog post

09.06.2021

5 min

Poezija je opazovalec

Vsaka generacija želi naučiti naslednjo, kako živeti.

PRED RAZMIŠLJANJEM