S konceptom GEN80 (1) smo ironizirali vsesplošno uporabo termina generacija 80., ki se je (in se še vedno) v literarni praksi pojavlja pri označevanju bodisi ustvarjalcev, ki so v 80. letih 20. stoletja dosegali vrhove svojega ustvarjanja bodisi tistih, ki so bili v 80. letih šele rojeni. Ožje je bil projekt zasnovan kot odgovor na kritično interpretacijo generacije mlajših ustvarjalcev (rojenih v 80. letih) kot mrtve generacije (ipd.). Tipičen primer je bil članek Airbeletrine, objavljen 21. julija 2008, avtorja Tomaža Grušovnika, ki pa žal ni več internetno dostopen: "Generacija osemdesetih ni kritična. Generacija osemdesetih spi potopljena v svoj individualizem. Generacija osemdesetih nima svojega Dogodka (in ker so dogodki tu vedno zaradi akterjev) – generacija osemdesetih ni sposobna Dogodka." (Grušovnik v Veber 2011) V letu 2008 se je namreč pojavilo precej člankov  na to temo, posledično smo se zbrali na Kozjanskem, v okviru našega programa Shajališče pesnikov.  Prva ideja je bila, da bi se na neutemeljene kritike odzvali s kritičnim besedilom ali manifestom, vendar slednje ni bil pravi način odgovora, glede na naš koncept umetniškega ustvarjanja, zato smo se odzvali temu primerno: z umetniškim projektom.

Projekcija srčnega utripa nastopajočih na odru je pri GEN80 je predstavljala posameznika kot živ, delujoč del družbeno-umetniškega telesa in hkrati kot posameznika – pesnika, ki ima svojo avtentično govorico. Če naj bi, kot so navajale kritike, nevidnost generacije pomenila njeno neaktivnost in nesposobnost, lahko v enaki meri pomeni nasprotno: nezmožnost prepoznavanja generacije s strani kritike. Z ritmično monotonim potekom odrskega eksperimenta in dejstvom, da je srčni utrip skupen vsem živim bitjem, torej tudi vsem ustvarjalcem, smo opozarjali tudi na vpetost umetnosti v kulturo in čas, kjer smo si sorodni ter prepleteni. Na ta način smo hoteli v razpravo vnesti vprašanje o morebiti preozkem pogledu kritiških očes na prisotno in preteklo ustvarjanje.

V praksi smo GEN80 izvedli tako, da je na odrskih stolih sedelo pet pesnikov. Slehernega izmed njih se je pred branjem poezije priklopilo na EKG napravo, pri čemer sta se slika in zvok utripa njegovega srca projicirala na steno nad nastopajočimi. Igralka v publiki je s ponavljanjem določenih verzov pesnikov in citatov iz tiskanih sodobnih kritik generacije 80. (med posameznimi branji) utelešala živo silo (poezije). Tudi mize v prostoru so bile polepljene s citati iz različnih periodik iz 80. let 20. stoletja:

"Hipermodernizem se bo razvijal naprej. Razvijala in obnavljala se bo esteticistična literatura. Tako imenovanega abstraktnega slikarstva in konkretne glasbe ne bo konec. Zmeraj več bo inovativne konkretne in kibernetične poezije. Prihajalo bo do novih povezav znanosti in poezije, hkrati s tem pa tudi do vse širše razčlenjenosti tehnopoetskih postopkov. Nova revija, 1982/83." (ibid. 2011) in nadalje: "Prav zato pa je nujen sestop k bistvu umetniškega dela. V tem sestopanju bo moral vsak umetnik in vsak mislec iskati in najti lastno pot, ki bo tekla mimo obstoječih in že zaključenih kulturno ideoloških projektov in skupin. Nova revija, 1982/83." (ibid. 2011)

Prostor za izvedbo projekta smo postavili v bar Kolovratetaer (2), ki smo si ga za svojega vzeli tudi agresivci,  saj se je tam kalila večina naših idej in projektov. Pri kolovratu (v času izvedbe projekta imenovanem Kolovrateater), nekoč znameniti ljubljanski gostilni, so se med obema vojnama sestajali penati (ime izhaja iz latinščine in pomeni rimske duhove, varuhe domačega ognjišča) – druščina slovenskih literatov, umetnikov in intelektualcev, med katere so spadali Jože Plečnik, Franc Stele, Ciril Kosmač, Oton Župančič, Pavel Golia, Maksim Gaspari, Juš Kozak, Lily Novy, Igor Gruden ter mnogi drugi umetniki in intelektualci tistega časa. Ob večerih so posedali v veži gostilne in se pogovarjali o literaturi, svetu, življenju, filozofiji in politiki. Začutili smo duh prostora in si želeli, da bi lahko tam ustvarjali tudi sami. Ko smo ga vzeli za svojega, smo nekaterim našim projektom tam postavili tudi svoj (odrski) dom: med njimi je bil torej prvi GEN80, zatem Stop poezija (Blok – zbirka poezije), kasneje Romanje knjig oziroma smo prostore uporabljali za generalke projektov oziroma nastopov v tujini. Ponedeljkova srečanja v Kolovrateatru, kjer smo razpravljali o idejah, literaturi, poeziji, filozofiji ipd. smo poimenovali Au Rendez-vouz des Poètes/Shajališče pesnikov.

***

(1)

Ljubljana (bar Kolovrateater), 8. december 2008. Avtorica ideje: Glorjana Veber, izvedba: Anjuša Belehar, Theodor Illek, Ivana Komel, Marko Kumer - Murč, Glorjana Veber, avtorica koncepta: Glorjana Veber, igralka: Medea Novak (igralka), oprema: Klinični center Ljubljana.

(2)

Pred tem smo se eno leto srečevali v restavraciji in kavarni Plato v središču Ljubljane.

(3)

Kot je recimo GEN80.