Ko govorimo o IRIU, segamo v leto 2006 – v čas formiranja Agressive Theatra (AT), ki je bil uradno ustanovljen leta 2007. Njegovi člani so bili pripadniki generacije, ki je bila rojena v 80. Mlade je v prvi vrsti povezalo nezadovoljstvo nad dolgočasnostjo in neinventivnostjo takratnih literarnih dogodkov, kjer je bil udeleženec zgolj pasivni prejemnik slušnih in vidnih komponent poezije. In drugič: večina članov je predstavljala tiste, ki so izstopili iz takratnega Mladinskega kluba Društva slovenskih pisateljev (MKDSP). 

Ime društva se je ob ustanovitvi povezalo z definicijo, ki izvira iz latinske besede aggredior, kar pomeni približevati se, pristopiti, začeti, lotiti se in tudi napasti, pri čemer se je slednjega izpostavilo v pozitivnem smislu. Koncept agresije se je utemeljilo kot primer aktivnega pristopa, ki skladno s tem pojmovanjem ni bil razumljen negativno – bil je usmerjen v spreminjanje situacije, s katero kot pesniki niso bili zadovoljni: živimo v času t.i. družbenih šokov, zato je za vzpostavitev ravnovesja potreben umetniški proti-šok, ki vodi do vzpostavljanja ravnovesja.

Na začetku se je tako pomen situacije utemeljeval kot pojav, ki je posledica umetniškega čustva, ki ni zadovoljno s stanjem hitre, neizprosne, vsiljive oziroma agresivne družbe, v kateri živimo. V rezultate situacije so agresivci vstopali enako nepripravljeni kot občinstvo, saj je šlo za eksperimente, katerih rezultatov vnaprej snovalci niso mogli poznati. Izhajali so iz težnje, da so občinstvo in pesniki hkrati kreativni, kar je bilo nujno glede na stanje agresivne družbe, ki ustvarja razmere, katerim bi se morala umetnost prilagoditi. Zato je bila edina možna posledica, da skuša agresijo družbe prekiniti poezija, ki mora zato postati aktivnejša in vidnejša. Le na ta način bi ji lahko ljudje v vsakdanjih informacijskih šumih prisluhnili, ji bolj aktivno sledili in morda naposled celo redefinirali družbene situacije. Društvo je te misli ob ustanovitvi strnilo v konceptu z Aristotelovimi besedami, ki govorijo o ustreznosti izražanja čustva, da se je razjeziti lahko, kar pa je pri tem težko, je biti jezen na pravo stvar, v pravi meri, ob pravem času, s pravim ciljem in na pravi način. Primarna ideja, kateri je društvo sledilo, je bila, da če ljudje v premajhnem številu čutijo potrebo po iskanju oziroma identifikaciji z umetnostjo oziroma poezijo, je nujno, da umetnost oziroma poezija na nepredvidljivih mestih poišče njih in jih ujame s kakovostno umetniško vsebino.

Naslednja komponenta, ki je opredeljevala AT, je bila generacija. Zato je AT v kasnejšem konceptu, ko je spontano reflektiral svojo starostno strukturo, opredelil, da je bil ustanovljen tudi z namenom izvajanja neobičajnih praks s področja umetnosti in prezentiranja visoko kakovostnih umetniških del generacije 80. Ustvarjanje AT je bilo odziv na takratno družbeno dogajanje in ko so v nekem trenutku v ospredje literarno-kritičnih razprav stopila vprašanja o generacijah, se je AT do slednjih opredelil. Enako se je AT opredelil, na katerem polju deluje šele takrat, ko ga je polje samo definiralo ‒ da je to področje vizualnih umetnosti, ki se ga raziskuje v skladu s časovnim okvirjem (gledališče, ulično gledališče, performans), vizualnih komunikacij (instalacije, likovna dela) in literature (poezija, proza, dramatika, literarni večeri, natečaji, ex tempore). Z izvajanjem projektov se je postopoma oblikoval koncept t. i. poezije eksperimenta, da poezija vstopi v človekov intimni prostor nepričakovano in s tem napravi nanj večji vtis, pri čemer ima posameznik v vsakem trenutku možnost izbire med ignoranco in eksperimentom ter se tako zaveda, da je vselej on tisti, ki vstopa na neznano področje. Četrta širitev koncepta je prinesla opredelitev, da želi AT z neustaljenimi načini motivirati ljudi, da bi se v vsakdanjem življenju intenzivneje posvečali razvoju svoje senzibilnosti oziroma svojega odnosa do poezije, da bi o njej premišljevali, iskali globlje ideje, sporočila, jih povezovali z vsakdanjimi dogodki oziroma jih umeščali v družbeno-sociološke okvirje ter tako s svojim mišljenjem vplivali na širšo okolico.

Leta 2009 je AT izvedel t. i. prelomni umetniški dogodek s poezijo na Golem otoku, saj je pomenil tudi prvo razhajanje ekipe in hkrati širitev AT v tujino.  Immigrating Art je AT v peti nadgradnji koncepta definiral kot t. i. nov izraz in sinonim za koncept parazitnega širjenja umetnosti specifične  skupine umetnikov. Slednje je pomenilo, da je koncept pesniških oblik Immigrating arta izviral, se nadgrajeval in širil iz matične celice AT v tujino. Tam je pod vplivom drugačnih kulturoloških, prostorskih in ideoloških značilnosti postal del novega eksperimenta. Slednje se je utemeljevalo z idejo, da ko neka skupina s svojim delovanjem v določenem trenutku izčrpa področje ustvarjanja določene države, se preseli v drugo. Ob tem za sabo pusti mrežo mednarodnih umetniških, projektnih in idejnih sodelovanj, predvsem pa avtohtono lastnost immigrating arta, ki se, poleg tega, da ohranja izvorne značilnosti matične celice, spreminja v individualne govorice med državami, umetniki in publikami.

Strokovna javnost oziroma literarna kritika je delovanje AT komentirala na različne načine. V kritiki, ki jo je bil AT deležen na začetku delovanja z naslovom Pozitivna agresija – blaga diskrepanca med konceptom in realizacijo, je med drugim zapisano: "Generacija 80-ih torej le ni tako brezbrižna in neobčutljiva, kot ji večkrat očitajo starešine – nasprotno: z razbijanjem konvencionalne forme in s poetiko konceptualne umetnosti napovedujejo čas nove avantgarde. Ali jim bo zastavljeni cilj uspelo uresničiti ali pa bo Aggressive Theatre še ena kaplja v morju sodobne raznolikosti, bomo morda vedeli že ob naslednji Ani Desetnici." 

Literarna kritičarka in prevajalka Tanja Petrič je v kritiki Od "približevanja" k "napadu" med drugim zapisala: "Gre torej za umetniško prakso, ki naj bi bila v bistvu, po vseh definicijah te generacije prav njej, označeni z Vojnovićevo metaforo 'jebivetrstva', hudo tuja. […] Lahko bi rekli, da njihova umetniška praksa sicer uporablja nekatere tradicionalne avantgardne metode (hepening, kolaž) in jih nadgrajuje v skladu z novimi tehničnimi možnostmi, vendar golo in pomena oropano semiotiko intenzivneje kontekstualizira in povezuje na konotativnih semantičnih ravneh. V besedilo in koncept vrača ekspresivnost, simboliko, metafiziko in […] potrka na vrata etike, medsebojnega (spo)razumevanja in sočutja. Projekti Aggressive Theatra praviloma ne vsiljujejo, temveč gradijo na izvorno humanističnem temelju tolerance tako do zgodovine in umetnosti, kot tudi do soljudi in življenja nasploh. Ne nazadnje tudi sami akterji tolerirajo (vsaj načelno) gledalčevo neprizadetost in skepso do svojih umetniških projektov. […] Na prvi pogled bi Aggressive Theatru lahko podtaknili mlačno ambivalenco, značilno za mimobežnega sodobnega človeka, njegove nazore in odločitve, vendar se ta ne- oz. vseopredeljenost skupine kaže le v odnosu do recipienta, ne pa tudi v odnosu do lastnega umetniškega koncepta, ki je izvorno, čeprav mestoma še strahopetno, kritičen. Tako se kritika družbe najprej dogaja na način konflikta med participacijo in ignoranco sprejemnika, ki ga želi umetniška akcija, dostikrat na podlagi avtorefleksije, spodbuditi k sodelovanju ali celó identifikaciji. Intenzivnost in neposrednost kritike pa je deloma povezana tudi s stopnjevanjem (umetniške) agresije, ki definicijo pojma premika iz benignega polja 'približevanja, pristopanja' k okolju 'napada'. […] Konec koncev so si mladi umetniki pogumno dovolili tudi 'avtoagresijo', ko so v projektu GEN80 – Kaj je generacija ‘80? (2008) ironizirali kritiko najmlajše umetniške generacije in s tem svojo 'manifestno' opredelitev, ki sem jo nagovorila v začetnem odstavku. Agresivnejši pristop do recipienta in glasneje izražena pozicija stopita pogumen in spodbuden korak vstran od afirmativnega, skoraj konformističnega prilagajanja obstoječi družbi in ne nazadnje pomenita dokončno zavrnitev podtikanj o generacijski 'apatiji' in 'brezbrižnosti'." (Umetnost tekoče moderne, 2011)

Literarna kritičarka in esejistka Ana Geršak je v kritiki Think aggressive! med drugim zapisala: "Društvo za sodobne umetnosti je 'sodobno' zaradi vpetosti v trenutek in korelacije, ki se v tistem trenutku stkejo med umetnikom (ali njegovim posrednikom, umetniškim delom) in vpletenimi. 'Sodobne umetnosti ni več mogoče razumeti kot prostor, ki ga je potrebno obiskati', temveč sama vdira v telo javnosti, tako kot večina projektov Aggressive Theatra, in vabi nič hudega sluteče posameznike, naj se vključijo v njeno igro. […] Čeprav se zdi, da je paradni konj društva poezija v vseh svojih preobrazbah, je od vseh umetniških praks, ki jih izvajajo člani Aggressive Theatra, vsebinsko in formalno najmanj agresivna in najbolj intimna; iz tega se rojeva zanimiv paradoks, ko pesem intimnega značaja javno vkoraka v zasebnost neznancev. Toda ne nazadnje je prav paradoks modus vivendi Društva za sodobne umetnosti: kljub eksplicitno izpovedani agresiji je njihov način delovanja še najbolj podoben podtalnemu, gverilskemu udejstvovanju; ne pišejo manifestov, ne klofutajo ljudi na ulici in (še) ne organizirajo delovnih brigad. Podtaknejo pesem in iz zasede spremljajo njeno vraščanje v trenutek. Trenutek je kratek, toda poezija ima globoke korenine.« (Umetnost tekoče moderne, 2011)

Leta 2009 je iz Aggressive Theatra nastal IRIU s ciljem nadgraditi delovanje z razvijanjem znanstvenih pristopov, v okviru katerih bi se snovale nove teorije, študije in šola. Od ustanovitve dalje je oblikoval 11 programov, v okviru katerih je bilo izvedenih več kot 1000 projektov, ki so se zatem združili v naslednje sklope: literarne situacije, socialna kultura in literarne ustvarjalnice. Osrednje mesto med temi sklopi predstavljajo literarne situacije.

***

Foto 1, 3 / Matjaž Tančič

Foto 2 / Arhiv / časopis Mladina