Bob Marley je enkrat utemeljil pomen napake v glasbi, bistveni so zvoki okoli nje. Ali pa razkritje Steva Jobsa, da so imeli prvi zasloni eno stranico za milimeter krajšo od drugih, le zakaj.

V družbi, ki hlepi za popolnostjo in uspehom, so napake na trgu in v individualnih mnenjih nedopustne: "Ti nisi naš!" Postali smo sužnji iskanja informacij, nasvetov in pripadnosti mnenjskim razsodiščem. Vemo, kako se je potrebno fotografirati, a sedaj potrebujemo še priročnik, zakaj in kako nas lahko pri najboljši 'pozi' zbije avto.

Priročniki temeljijo na verjetnosti, ki zajame povprečje – če nisi v njem, si čudak. A kakorkoli 'obračamo' zadevo, svet naposled obrnejo izumi čudakov. Ne sedijo niti za mizo sužnjev niti gospodarjev, ampak za mizo nam nerazumljivega in 'omejenega' sveta, kjer se imajo FAJN – nič hujšega od tega! Potrebno jih je spraviti k pameti, da bodo vsaj približno toliko nesrečni, kot smo sami:

naš 'pametni račun' je potrebno utemeljiti

z nespametnostjo drugega.

Paradoksalno, kljub temu je najpogostejša rešitvena mantra: "Poslušaj sebe in se postavi na prvo mesto." Zgodbe uspešnežev učijo, da smo nepremagljivi in da je vse mogoče. Kljub temu imamo rojstne dneve še vedno enkrat na leto, ne moremo imeti dveh predsednikov države in ne moremo biti na dveh mestih hkrati. Ne gre, ampak dajmo vseeno misliti, da je vse mogoče, ker sicer se utegnejo 'zadeve' ne prodajati.

V svetu, kjer je vsak nasvet le klik stran, smo postali sužnji nenehnega iskanja rešitev. Zakaj je nevednost tako zelo slaba, zakaj je vedno smatrana kot pomanjkljivost, zakaj ne more biti rešitev? Zakaj bi morala imeti o vsem mnenje? Verjetno tisti genij ne sedi za mizo zato, da bi ustvaril še eno vsemogočno strinjanje z vsemogočnim obstoječim mnenjem?

Če sem frizerka, sem pametna za lase, če nisem hkrati pametna za branje, sem pa omejena? Okej, pa se sfriziraj z literarno kritiko. Zaenkrat še nisem bila v frizerskem salonu, kjer bi me prepričevali, da postanem frizerka ali se začnem poglabljati v šampone. Kaj je torej narobe s tem, če vsega ne vem in ne znam? Nisem multipraktik in nočem biti multipraktik.

Menim pa, da lahko priznanje nevednosti izboljša raven komunikacije in nas ubrani pred sodbami in kritiziranjem. Zakaj toliko potrebe po dokazovanju? Zakaj nenehna osebna rast – enaka neumnost kot z nenehno rastjo trga? Kaj je narobe s tem, če nisem v nečem dobra, izobražena, všečna?

Nič. Nas pa tržni všečni sistem v to prepričuje. Če ni dovolj ženske kvote pri kopanju jarkov, na naftnih ploščadih in ne vem še kje – katastrofa! Če sem predsednica države, moram biti še malo pevka, če sem prva dama, moram pokazati, da znam tudi kaj skuhati – sicer bo kaj? Ne samo, da me to kot državljanko ne zanima, več kot okej je, če 'zgolj' obvladaš svojo primarno oz. javno funkcijo. Nobena frizerka ne promovira svojih veščin s kuhanjem, enostavno ve, da to ni njeno referenčno področje ali 'zabava', ki ji bo prinesla moje zaupanje kot potencialne stranke.

Če nevednost spodbuja radovednost, ni slaba. Ko se pa v imenu vsevednosti in priljubljenosti obračamo k področjem, kjer ne domujemo, pa dosežemo nepotreben efekt neumnosti in napake, ki terja nezaupanje v naše sposobnosti in delo. Bob Marley ni 'opletal' s kuhalnico in Steve Jobs ni bil računalniški genij, je pa znal pridobiti najboljše strokovnjake.

Kljub temu si ne želim, da bi ljudje razmišljali kot jaz, vendarle lahko grem sama s sabo na pogovor kadarkoli.